Gobarska strast

Kakšno veselje nam vedno prinesejo gobe, ko jih najdemo…To so zelo posebni občutki, dotaknejo se našega srca in posebnih portalov naše duše. Nekaj v nas se premakne okoli srčne čakre, zavibrira in nariše nasmehe na naših obrazih. Najraje bi kar zavriskali od sreče. V nas se zbudi nek prastari občutek zmagoslavja, da smo si priskrbeli hrano in da imamo še vedno močne vezi materjo Zemljo.

Zadnje leto sem pri nabiranju gob še posebej raziskovala povezave z naravo, angeli in vibracije rastlin in gob. Že dolgo zaznavam vibracije štiriperesnih deteljic in tudi sedem, osem, devet in deset peresnih. Tudi Nikola Tesla je govoril, da če hočemo odkriti skrivnosti vesolja, naj razmišljamo o energiji, frekvenci in vibraciji.

Na razstavah gob gobarskega društva Lisička sem si ogledovala gobe, jih vohala, občudovala, se čudila njihovi raznolikosti, tudi nevarnostim, če jih ne poznamo in zaužijemo. Sama sploh nisem poznavalka gob, jih pa rada nabiram in jem. Ko sem bila noseča, sem v našem gozdu preplezala visoko ograjo, da sem lahko prišla do marele. Ko sem jo utrgala, me je preplavil izjemen občutek veselja, strasti do divje hrane oziroma gob, ki se je očitno prenesla na hčerko, ki je danes strastna gobarka. Večinoma se niti ne zavedamo, kakšne dušne povezave se dogajajo ob takih dogodkih in koliko se takšne pozitivne izkušnje prenesejo na duše naših otrok. Če bi bili bolj pozorni na to, bi bila naša in njihova življenja zagotovo lahko drugačna in boljša.

Ko ljudem povem, da se pri nabiranju gob povežem z angelom dreves z namenom najti gobe, me začudeno gledajo in vedno jim je to zabavno. Malo se nasmejimo in običajno so nejeverni, kot da jim ni čisto jasno, kaj se dogaja in da sploh govorim tako odkrito o tem. V njih pa vseeno vzbudim zanimanje. Kako se to naredi? Ali lahko tudi sami potem najdejo več gob? Če verjamejo, sem prepričana, da lahko.

Zadnji jurčki, ki sem jih našla v zelo velikem gozdu, v katerem bi se sama zagotovo izgubila, so bili najdeni s pomočjo angela dreves tega gozda. Bili so skriti pod listjem, le dva sta kukala ven. Področje, kjer sem jih našla, sem intuitivno zaznala kot neko vibriranje. Enostavno me je kar potegnilo tja, ker je zemljišče sevalo nekakšno posebno energijo. Bilo je obsijano s soncem in obdajala ga je mehka gozdna svetloba. Rekla bi lahko preprosto, da je bila prisotna naravna zdravilna energija. Ustavila sem se tam in potem so me jurčki kar »poklicali«, da jih najdem. Kako veselje je bilo to, kot da bi se srečala s svojimi najboljšimi prijatelji! Bili so zdravi, lepi, močni, vsega občudovanja vredni. Teh občutkov se nikoli ne naveličaš in te vedno znova vabijo, da jih podoživiš ter greš spet v gozd po naslednja doživetja.

Narava nas res obdarja z neverjetnimi čudesi in hvaležni smo lahko, da je tako. Divja hrana je tudi bolj bogata z vsemi zdravilnimi snovmi, ki blagodejno vplivajo na naše zdravje. Če je nabrana v hribovitih predelih, je to še bolj izrazito, saj je tam za človeka najbolj zdravilna energija.

Žal se zadnja leta pogosti obiski ljudi opazijo tudi v veliki količini smeti v naravi. Ob tem zapisu še vljudnostni poziv vsem, da se ob obisku narave obnašamo kot kulturni obiskovalci in jo skrbno varujemo in ne uničujemo ali onesnažujemo. Naj za nami v gozdu ostanejo le lepe sledi, da ohranimo naravo kot naše naravno bogastvo še dolga leta tudi za naše otroke.